Anatomija dobrega prompta: pet gradnikov, ki spremenijo odgovor

Prompt je vhodno navodilo, ki ga daste orodju umetne inteligence – vse, kar vanj vnesete, od enega samega vprašanja do celotne pogodbe s podrobnimi navodili, kaj naj se z njo zgodi. Poleg virov, do katerih orodje dostopa, je to edino, kar o vaši zadevi ve.

To je bistveno, ker orodje ne ugiba. Če mu ne poveste, koga zastopate, kaj stranka namerava in kaj želite v odgovoru videti, bo vprašanje razumelo na najbolj splošen možen način, tak pa bo tudi odgovor. Ne zato, ker bi bilo slabo, ampak zato, ker je na tako zastavljeno vprašanje splošen odgovor enostavno pravilen odgovor.

Okoli promptov je nastalo precej mistike: seznami »čarobnih stavkov«, triki, formulacije, ki naj bi odklenile boljše rezultate. V praksi je resnica manj skrivnostna. Ko pravnik izroči pogodbo pripravniku, mu ne reče samo »poglej to«. Pove mu, koga zastopa, kaj stranka namerava, kaj ga pri tem skrbi, kaj naj pripravi in v kakšni obliki. Prompt je natanko isto navodilo, le zapisano.

V tem blogu si bomo ogledali, iz česa je tako navodilo sestavljeno. Najprej bomo na konkretni pogodbeni klavzuli pokazali, kaj dobimo pri tipičnem kratkem vprašanju. Nato bomo razčlenili pet gradnikov, iz katerih je sestavljen uporaben prompt, in isto vprašanje zastavili še enkrat, tokrat z upoštevanjem vseh petih gradnikov. Na koncu opredelimo tudi tri napake, ki jih vidimo najpogosteje.

Ves čas gre za isti dokument in isto orodje. Edina spremenljivka je vprašanje in prav zato je razlika v odgovoru tako poučna.

Primer, na katerem bomo to prikazali

Predstavljajte si, da ste odvetniška pisarna, vaša stranka pa je slovensko podjetje, ki je leta 2023 pri zunanji oblikovalski agenciji naročilo celostno grafično podobo in spletno stran. Danes podjetje širi poslovanje na tuje trge in namerava pravice na gradivu prenesti na hčerinsko družbo. V pogodbi z agencijo je vsebovana naslednja klavzula:

»Izvajalec na naročnika prenaša avtorsko pravico na vseh delih, izdelanih po tej pogodbi, v celoti in brez omejitev, vključno z moralnimi avtorskimi pravicami, ter za vse morebitne bodoče stvaritve in za vse oblike uporabe, znane ali še neznane. Honorar je zajet v ceni iz 3. člena.«

Klavzula je izmišljena, a je primer takšne, kakršne v praksi srečujemo redno. Na prvi pogled je za naročnika videti izjemno ugodna.

Prvotni prompt, kakor ga zastavlja večina

Pripravnik vpraša model: »Ali je ta klavzula o prenosu avtorskih pravic veljavna?«

Odgovor ni napačen. Je pa neuporaben, ker ne odgovori na vprašanje, ki ga stranka v resnici ima – kaj konkretno zdaj smemo početi s tem gradivom. Orodje tega ne more vedeti, ker mu nismo povedali, koga zastopamo, kaj podjetje načrtuje in kaj je sploh predmet naročila.

V nadaljevanju zato pogledamo pet gradnikov dobrega prompta.

1. Vloga

Kdo naj odgovarja in za koga. Pri isti klavzuli je analiza za izvajalca (avtorja) nekaj povsem drugega kot analiza za naročnika: prvega zanima, čemu se ni odrekel, drugega, kaj je dobil. Če vloge ne navedete, dobite nevtralen opis, ki ne koristi nobenemu.

V našem primeru: odvetnik, ki svetuje naročniku.

2. Kontekst

Kaj je ozadje, v kateri fazi smo in kaj nas skrbi. Ta gradnik je pri našem primeru ključen iz posebnega razloga: enaka klavzula ima različen pravni izid glede na to, kaj je predmet naročila. Pri računalniškem programu, izdelanem po naročilu, zakon določa domnevo izključnega in neomejenega prenosa na naročnika (112. člen ZASP). Pri grafični podobi te domneve ni, zato velja splošna ureditev, ki je do naročnika bistveno strožja. Če v promptu ne poveste, kaj je bilo naročeno, orodje ne more vedeti, kateri režim uporabiti.

V našem primeru: zunanja agencija, logotip in spletna stran, predmet naročila ni računalniški program, načrtovana širitev na tuje trge in prenos na hčerinsko družbo.

3. Vhodni material

Dokument priložite, ne opisujte ga. »Imamo klavzulo, ki prenaša vse pravice« in dejansko besedilo klavzule sta dve različni stvari – in razlika med njima je običajno prav tisto, kar bo v analizi pomembno.

Pri obsegu priloženega velja preprosto pravilo: priložite več, ne manj, in povejte, kaj od tega vas zanima. Če imate celotno pogodbo, jo priložite in navedite, katera določba je predmet vprašanja – preostale določbe (opredelitev predmeta naročila, plačilo, trajanje, prenehanje, morebitna licenčna določila) lahko oceno iste klavzule spremenijo. Kadar pa je na voljo le izsek, to v promptu izrecno povejte, da odgovor ne bo slonel na domnevah o tistem, česar ni videl.

V našem primeru: na voljo je le besedilo klavzule, zato jo priložimo v celoti in v promptu povemo, da ocenjujemo zgolj to določbo.

4. Naloga

Kaj natanko naj orodje naredi. Najbolj pogosta napaka je, da prompt vsebuje vprašanje, ne naloge. »Ali je veljavna?« je vprašanje. »Ugotovi, katere pravice je naročnik dejansko pridobil, označi nična določila in predlagaj popravljeno besedilo« so tri naloge z jasnim rezultatom. Če jih je več, jih oštevilčite.

V našem primeru: štiri oštevilčene naloge (glej prompt spodaj).

5. Format

V kakšni obliki želite odgovor. Format ni kozmetika – je navodilo o globini. Kdor zahteva tabelo s stolpcem »pravna podlaga«, dobi odgovor, v katerem je vsaka trditev pripeta na člen; kdor zahteva »kratko oceno«, dobi oceno brez podlage. Tu je tudi mesto, kjer zahtevate navedbo virov.

V našem primeru: tabela določba – ugotovitev – pravna podlaga, nato predlog besedila in sklep v največ petih vrsticah.

Popravljeni prompt, sestavljen iz petih gradnikov

Upoštevajoč vse navedeno, bi dober prompt sestavili nekako takole:

»Sem odvetnik, ki svetuje stranki - naročniku pri pogodbi o naročilu avtorskega dela. Stranka je slovensko podjetje, ki je leta 2023 pri zunanji oblikovalski agenciji naročilo celostno grafično podobo in spletno stran. Predmet naročila ni računalniški program. Podjetje zdaj širi poslovanje na tuje trge in namerava pravice na gradivu prenesti na hčerinsko družbo. Prilagam besedilo klavzule o prenosu pravic, vsebovane v pogodbi. Celotne pogodbe ne prilagam, zato oceni samo to določbo in na koncu navedi, katere podatke iz preostanka pogodbe bi potreboval za zanesljivejšo oceno. Potrebujem naslednje:

1. Ugotovi, katere pravice je naročnik po tej klavzuli dejansko pridobil.
2. Označi dele, ki so nični, in navedi, kakšna je posledica za preostanek pogodbe.
3. Oceni, ali klavzula zadošča za uporabo gradiva na tujih trgih in za prenos pravic na hčerinsko družbo.
4. Predlagaj popravljeno besedilo klavzule.

Odgovor zapiši v obliki tabele s stolpci določba, ugotovitev, pravna podlaga, nato predlog besedila in sklep v največ petih vrsticah. Pri vsaki ugotovitvi navedi člen ZASP oziroma sodbo.«

Ugotovitve, do katerih pripelje tak prompt, so povsem drugačne kalibracije:

• prenos avtorske pravice »v celoti« in prenos moralnih avtorskih pravic nista mogoča, vendar je nično le to določilo, ne celotna pogodba (69., 70. in 79. člen ZASP);
• nična sta tudi prenos za vsa bodoča dela in prenos za še neznane oblike uporabe (79. člen ZASP);
• kar od klavzule ostane, se razlaga ozko: če ni določeno drugače, se šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos, da velja samo za Slovenijo ter le v obsegu, bistvenem za namen pogodbe (75. člen ZASP) – za tuje trge torej podlage ni;
• pravic naročnik ne more prenesti naprej na hčerinsko družbo brez dovoljenja avtorja (78. člen ZASP).

Ista klavzula, ki je bila v prvem odgovoru načeloma veljavna z nekaterimi omejitvami, je v drugem postala konkreten seznam tega, česar stranka ne sme storiti.

Tri napake, ki jih v praksi vidimo najpogosteje

• Pet vprašanj v enem promptu: Odgovor bo o vsakem povedal po dva stavka. Eno vprašanje naenkrat, nadaljnja pa kot dodatna vprašanja v istem pogovoru.
• »Bodi natančen« namesto navodila, kaj je natančno: Natančnost ni lastnost, ki jo prikličete z besedo – dosežete jo z zahtevo po navedbi člena ob vsaki trditvi.
• Opis dokumenta namesto dokumenta: Povzetek klavzule, ki ga napišete sami, že vsebuje vašo razlago. Prav ta pa je pogosto tisto, kar želite preveriti.

Kaj pri tem Veru naredi drugače?

Pet gradnikov velja za vsako orodje. Razlika je v tem, koliko jih morate ponoviti pri vsakem vprašanju.

Delo v Veru poteka v strukturiranih delovnih prostorih za posamezno zadevo, kjer pogodba, dosedanja komunikacija in ugotovitve ostanejo v kontekstu. Gradnikov »kontekst« in »vhodni material« zato ni treba znova lepiti ob vsakem vprašanju – ostanejo vloga, naloga in format. Vsaka trditev v odgovoru je opremljena z navedbo vira, ki ga je mogoče odpreti in prebrati, osnutek popravljene klavzule pa nastane v urejevalniku dokumentov, kjer pogodbo tudi uredite.